Mu Guangzong z univerze Renmin v Pekingu pravi, da bi rodnost v mestih tudi brez takšne politike dosegala le 1,5 otroka, kar je pod pragom nadomestne rodnosti (a bi bila kljub vsemu višja od sedanje, ki v Pekingu in Šanghaju ne presega enega otroka). Želja po večji družini se je v času kitajske tranzicije ohlajala hkrati z razmahom tržnega gospodarstva. Zdravstvo, izobraževanje in stanovanje, česar je bila včasih tako rekoč brezplačno deležna večina mestnega prebivalstva, so zdaj zelo dragi.