Najvišja turška sodišča so utemeljenost prepovedi nošenja rut obrazložila s stališčem, da je versko pogojeno zakrivanje las in vratu z ruto v nasprotju z načeli sekularizma in enakosti. Turško politiko prepovedi muslimanske rute je s prej opisanim primerom Leyla Şahn proti Turčiji podprlo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.
Turčija je zaradi prizadevanj za vstop v EU reformirala celoten spekter varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je odličen preskus za ugotovitev skladnosti islama z vrednotami liberalne demokracije.