Največja ironija zgodbe o Kolizeju je, da smo arhitekti označeni za tiste, ki razvoj zaviramo, mestna uprava pa za frajerko, ki razvoj spodbuja. V resnici pa uprava petnajst let ni naredila nič, zdaj pa je prišel investitor, ki naj bi s kirurškim rešil situacijo. Kolizej se mi zdi pomemben zato, ker razgalja stanje, na katerega smo že dolgo opozarjali, pa nanj nismo imeli vpliva.