Le na račun poleta in prepričevalskih sposobnosti kolega, ki učenega konkvistadorja pogreša celo bolj kot jaz, sem potem čakal tam na dežju in bil za potrpežljivost tudi nagrajen. »Tamle gre, tamle gre in neka gospa mu drži marelo!« je z otroško radostjo vzkliknil naš najhitrejši in najlepši fotograf ter kot baletnik odplesal proti svojemu dolgoletnemu prijatelju, ki naju je bil ‐ gotovo si domišljam ‐ maltene vesel. Zaupal nama je, da mu gre v Vatikanu, med kulturnimi ljudmi, resnično resnično super, in ko sva mu povedala, kako zelo ga pogrešava, je odstrelil: »I, seveda, ko pa nimate nič za pisati!«