Opazovalci razmerij med člani vladnega kabineta so tedaj ocenjevali, da predsednik vlade, ko je ocenil, da bi bili politični stroški reforme previsoki, Ropu ni več zagotavljal nujne politične podpore. Zato je moral spremeniti nekaj osnovnih idej reforme, proračunske koristi reforme so bile nižje, politični stroški pa so bili za še sprejemljivi.
Naslednji strateški projekt, pri katerem je sodeloval kot član Drnovškove vlade, je bila privatizacija dveh državnih bank.