nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2004, poved v sobesedilu:

Potem je bilo res vsega konec in ljudje so se kot mokre kure turobno in nekam utrujeno porazgubljali po stezicah med mokrimi spomeniki, mi pa smo še stali v neki vrsti, da ob odprti jami stoječim svojcem stisnemo roko v znak sožalja in s tisto malo, smešno lopatko simbolično odvržemo prgišče prsti na krsto. Spomnim se, da se je pred mano stoječi pesnik, ki je bil vedno nekakšen gizdalin, neizmerno trudil, da si ne bi s svežo izgrebeno lepljivo zemljo popackal čeveljcev in hlačnic, in čudnih, hkrati lepljivih in votlih zvokov, s katerimi so kot žalostni ptičji dreki treskale kepice blata ob lakirani pokrov truge. Ko sem stisnil roko, mi je s pridušenim glasom zdrdral, naj ga počakamo tam ob njegovem avtu, da bo nemudoma izhlapel izpred oči in od hladno sočutnih trepljanj uradnih žalovalcev, mi pa bomo zbežali nekam res iskreno dvignit kozarčke v spomin.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA