Potem pa je, kot da pred njim ne bi bilo nikogar, odvrnil pogled, se spet zazrl v tistega mulca in nam dal vedeti, da je avdienca končana. Nato smo šli dol proti mestu in zdelo se mi je, da je malo neugodno, ker mu ni posvetil kaj več pozornosti, zato je dejal, ampak tole je dober pesnik, midva pa sva pritegnila, o, veva, veva, prekleto dobro veva, čeprav je to takrat, vsaj v mojem primeru, temeljilo bolj na modnem stereotipu kot pa na resničnem poznavanju njegovega dela. Spodaj v mestu pa smo se razšli vsak na svojo stran.