Tega seveda ni počel iz kakšne naklonjenosti, ampak ga je v to tegobo pahnil, sklicujoč se na njuno zelo zelo tesno sorodstvo. (Ne, me nikoli ni maral, v neki od svojih premnogih knjig naju je z Njegovo eminenco celo označil za škofjeloško podružnico hudičevstva, a se že v naslednji popravil, da Satan za uresničevanje svojih nakan sploh ne more in noče uporabljati takih bukslov, kot sva midva.) Torej, nekega toplega dopoldneva smo se srečali v Tivoliju, sedeli na mehkem sončku tam na neki klopci, je izrekel nekaj mnenj, je premešal nekaj listov, jaz pa sem nekajkrat rekel, ja, ja, seveda.