Sam pa sem se globoko zamislil, da kakšna čudna, temna aziatska kri polje tem Kocbekom po žilah.
No, in tako sem se pod tem bremenom bukslja motal okrog teh druščin ter se polagoma, kot kapljica tinte, ki jo kaniš v čašo vode, porazgubil kot tujek in postal njihov sestavni del, seveda pa še vedno obložen in označen z nekaterimi predsodki. Med drugim sem se tudi malo tesneje spajdašil z, ki se je, živčno delaven in vedno kot strigalica migetav, kot takratni kralj ŠKUC-a polotil izdaje neke moje sicer povsem nepomembne knjižurice.