Zato sem kar nekajkrat čul, kako so za mojim hrbtom kakšne krhke in sladke lepotičke, okrasni deserti boljših kulturniških družb, pridušeno šušljale,, kaj pa spet naklada tale kmetavzarski bukselj. Pa sem bil takrat, naivni samoljub, prav pohlepen po vsaj kakšnem pičlem ščepcu rahlo občudujočega zanimanja. Toda tam, v tistih lokalih in v tistih druščinah, okoli katerih sem se povsem neuspešno slinil, sem ob množici lesketavih pavov, ki so gromko trobentali okrog, učinkoval le kot drobna in neopazna siva prepelička.