Priznati moram, da sem takrat davno, ko sem se kot nezrel študent priklatil v Ljubljano, na splošno veljal za precej omejen subjekt, ne prav redki pa so me razglašali celo za navadnega bebčka iz province. Povsem avtomatsko so mi namreč pripisovali nekakšno tipično škofjeloško inteligenco, ki naj bi se odlikovala predvsem po okornosti mišljenja, puhlo štorastem izboru tematike ter seveda strastni nagnjenosti do krvavic in šnopca. Zato sem kar nekajkrat čul, kako so za mojim hrbtom kakšne krhke in sladke lepotičke, okrasni deserti boljših kulturniških družb, pridušeno šušljale,, kaj pa spet naklada tale kmetavzarski bukselj.