No, zdaj so se pa stvari okrog teh Kocbekov pomirile, skoraj že zadremale in je torej pravi čas, da tudi jaz predstavim nekaj zasebnih pogledov na to zanimivo družino.
Priznati moram, da sem takrat davno, ko sem se kot nezrel študent priklatil v Ljubljano, na splošno veljal za precej omejen subjekt, ne prav redki pa so me razglašali celo za navadnega bebčka iz province. Povsem avtomatsko so mi namreč pripisovali nekakšno tipično škofjeloško inteligenco, ki naj bi se odlikovala predvsem po okornosti mišljenja, puhlo štorastem izboru tematike ter seveda strastni nagnjenosti do krvavic in šnopca.