Podobna rivalstva so seveda obstajala tudi v preteklosti: Giscard d'Estaing, predsednik med letoma 1974 in 1981, ni Chiracu nikoli odpustil pomanjkanja podpore v boju proti Mitterrandu na predsedniških volitvah leta 1981, na katerih je bil d'Estaing poražen. Na levici bi Rocard, predsednik vlade med 1988 in 1991, lahko večkrat prevzel vodstvo socialistične stranke, vendar ga Mitterrand nikoli ni sprejel. Razlog za te napetosti je vedno enak: vsak želi postati predsednik republike, saj je to funkcija, ki nadvlada vse institucije Republike; zaradi želje po predsedništvu se oblikujejo zavezništva in dogajajo izdajstva.