Paranoični vidik, ki je bil vseskozi podrejen laži, je bil tema filmov mojega prijatelja van Gogha. V zadnjem filmu »Podreditev« je govoril o veliki laži islamske družine, ko je izpostavil poanto, da žena v resnici ni sveta, da je manj kot človeško bitje, saj jo jemljejo za žival, ki jo lahko tepejo.
Paradoks van Gogha je bil v tem, da je kot prvi filmski režiser delal z maroškimi igralci, da je šel s kamero v maroške šole in snemal dijake, njegova usoda je ironična, saj je bil prvi, ki je nizozemske Maročane vzel za sebi enake, v očeh fundamentalistov pa je bil njihov največji sovražnik.