Droben simptom tega diletantizma so na primer že naša terminološka čudaštva. V prvih dneh nove demokracije je eden od takih diletantov (politik ali novinar, kdo ve) to, kar po vsem svetu imenujejo vlada, vladna stran, vladne stranke, vladna večina v parlamentu itd., začel imenovati pozicija ‐ in takoj so mu vsi sledili, češ, se temu že mora tako reči, kaj pa mi vemo. Očitno nihče v tej naši politično-novinarski eliti ni vedel, da beseda opozicija pomeni nasprotovanje in da v politiki opozicija seveda nasprotuje vladi, ne pa nekakšni poziciji ‐ in so navdušeno uporabljali ta, za opisovanje političnih razmerij smešni in v svetu neznani izraz.