Bogatejši meščani so se že potrudili, da so svojce preselili, reveži pa so svoje pustili tam, kjer so bili. Ob pokopališčih so se vneli številni sodni spori, tako da so do leta 1926 smeli pokopavati še na starem pokopališču pri svetem, v stare grobnice seveda. Ljudje so se razburjali, saj grobnice niso bile poceni, tako da so se njihovi lastniki povezali in nastopali s peticijami in z odvetniki.