Ta v 4. členu pravi, da se »za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški za izobraževanje, kot so stroški seminarjev, vključno s potnimi stroški v zvezi s seminarji, šolnine, štipendije in literatura, delavcem, če so plačani za pridobitev izobrazbe oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje davčnega zavezanca«. Popust je torej postavljen zelo ohlapno, kar pomeni, da mora davkarija vsak konkreten primer oziroma vsak konkreten odhodek podjetja obravnavati ločeno. To pa ji omogoča subjektivno presojo.