nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2004, poved v sobesedilu:

Jaz namreč nisem jurist avstroogrske (ali samoupravno-socialistične, v tej točki razlika vsaj v praksi ni bila zelo velika) pozitivistične pravne šole, kakršnih še dandanes mrgoli po naši ljubi deželi, kolikor hočete ‐ in žal še precej več. Do tega pravnega formalizma in pozitivizma sem bil zelo kritičen že v času študija in nato dvajsetletnega proučevanja in poučevanja prava, do kraja pa so se mi odprle oči v tistih osmih letih na ustavnem sodišču, ko sem se mnogo temeljiteje kot poprej seznanil zlasti z nemško in delno tudi z ameriško pravno literaturo.

Od tam ‐ za resnične pravne formaliste, pa čeprav brez vsake pravne izobrazbe ‐ morda le tole zgoščeno spoznanje: ustava (nemška, ameriška, a v veliki meri na srečo tudi slovenska) ni le skupek izoliranih pravnih norm s svojimi črkami, brez logične vsebine in brez vrednot ‐ nasprotno, ustava vsake države, jasneje ali manj jasno, kakor je pač napisana, vzpostavlja tudi sistem pravno veljavnih vrednot v družbi (poleg tistih, ki nimajo pravne, ampak samo moralno veljavo in sankcijo), vzpostavlja pravno zavezujočo Wertordnung, kot temu pravijo.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA