Zgodovina ga bo morda označila za veleterorista, narodnega junaka ali oboje. Nihče pa ne more zanikati, da kljub vsem laskavim besedam, previdno izrečenim na račun zunanjega videza kolektivnega vodstva, nikoli ni bil človek, ki bi si delil dejansko oblast. Vse velike palestinske odločitve ‐ najočitneje pa njegova odločitev konec leta 2000, da ne bo zagrabil za mirovni kompromis, ki ga je po vrhunskem srečanju v Campu sestavil takratni ameriški predsednik Clinton ‐ je na koncu sprejel sam.