Spominjam se ga z začetkov svojega dela pri Politiki, ko je neusmiljeno nagnal glavnega urednika, najboljšega, kar se jih spomnim, zaradi čisto novinarske neubogljivosti. Le pol leta pozneje je Črnogorec vstal proti samemu sebi in proti vsemu, kar je delal ‐ tudi proti lastni sečnji »kontrarevolucionarjev« v Črni gori med partizanščino.
Njegova drža je bila ponosna, ni bil gostilniški desident.