nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2004, poved v sobesedilu:

Dekonstrukcija je bila način branja - najprej predvsem filozofije (od Platona do Heideggerja), a tudi drugih tekstov, romanesknih in pesniških (npr. Artaud, Valéry, Shelley, Baudelaire, Mallarmé, Kafka, Célan, Joyce, Bataille, Genet), celo znanstvenih razprav, pisem, receptov, ameriške deklaracije o neodvisnosti in antisemitskih tekstov literarnega teoretika de . Derrida je zahodni filozofiji očital, da je logocentrična, da je torej privilegirala logos - govor, glas, prisotnost, identiteto, subjektiviteto, zavest, neposrednost, duha. Obenem pa ji je očital, da je podcenila in narobe razumela pisanje, pisavo, tekstualno strategijo - filozofi so pač verjeli, da tekst izraža prisotnost avtorja, avtoritete, subjekta, identitete in da sam jezik direktno, dobesedno, brez motnje in brez diverzije prenaša avtorjeve ideje in resnico. Da so jezik, tekst in resnica nekaj fiksnega, stabilnega in enoznačnega, je bila velika iluzija zahodne filozofije, ki jo je Derrida razbijal - v filozofskih tekstih je tako našel pogosto povsem marginalne simptome, predsodke, slepe pege, pristranosti, napetosti, napačne predpostavke, lapsuse in paradokse, sledi logocentrične miselnosti, ki so bile v protislovju s tem, kar je skušal avtor dokazati ali pa braniti.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA