Kar je seveda razlog več, da ob pisni ali pa vokalni omembi imena Jacquesa Derridaja tudi bralca zgrabita panika in občutek krivde. Okej, si rečete: bralec sem - in tole, kar zdajle berem, je tekst. Narobe: tekst ni le to, kar zdajle berete, ampak tudi tisto, kar v temle tekstu spregledate, zgrešite, zamudite.