Članek iz New Yorkerja pa po domačih logih odmeva predvsem zaradi Slavojeve izjave, da je nekdanji glavni tajnik LDS in njegov dober prijatelj bodoči slovenski Stalin.
Čeprav trdi, da se je od LDS distanciral že po blejskem združitvenem kongresu, da ne hodi na volitve, da ne spremlja domačih medijev, da ga politika dolgočasi in da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije, se v ključnih trenutkih pred parlamentarnimi volitvami vedno znova aktivira in javno podpre LDS kot edino še sprejemljivo politično opcijo. Tako se na primer pred volitvami leta 2000 na Golobičevo prošnjo prek satelita iz New javi delegatom na konvenciji LDS.