Ti portreti zares sploh niso portreti Jacoba Israela Avedona, temveč so dokument staranja, trpljenja in strahu pred smrtjo. Zares so strahotno boleči. Z njimi je marsikaterega kritika prepričal, da je najbolj konceptualističen portretni fotograf: njegovi portreti bolj izražajo idejo o človeštvu kot o posameznem človeku, ki ga je postavil pred objektiv.