S teatraličnostjo črno-bele tehnike je dosegel lažno realnost, ki je v navezi s pretirano fantazijo zajamčila vstop njegove fotografije v ustanove, posvečene umetnosti. Tako je imel že leta 1977 v istih prostorih kot Rembrandt in Velazquez, v newyorškem Muzeju moderne umetnosti, retrospektivno razstavo modne fotografije. Zato se je marsikdo zgražal, ko ga je leta 1992 The New Yorker zaposlil kot svojega prvega redno zaposlenega fotografa, češ da je to tako, kot če bi kdo Michelangela najel za pleskanje hiše.