Nekako tako, kot bi bil na hodniku kake slabo izolirane glasbene šole, kjer na enem koncu nekdo vadi harmoniko, na drugem drugi trobento, vmes nekdo kitaro, bobnar pa ima vajo kar na hodniku. Za petje kakšne ištrijanjske koncete ali za dvakrat zavrteti se pa je bil orkester naravnost idealen. Saj nismo bili tam v vlogi glasbenih kritikov, temveč verodostojnih someljejev.