Ta je neprestano in dogodku primerno razglašeno iz minute v minuto z večjo vnemo ustvarjal zvoke, ki so bolj spominjali na igranje desetih solistov kot na orkestrske skladbe. Nekako tako, kot bi bil na hodniku kake slabo izolirane glasbene šole, kjer na enem koncu nekdo vadi harmoniko, na drugem drugi trobento, vmes nekdo kitaro, bobnar pa ima vajo kar na hodniku. Za petje kakšne ištrijanjske koncete ali za dvakrat zavrteti se pa je bil orkester naravnost idealen.