Zdi se, kot da hoče, tudi sam otrok panike, v resnici reči: koliko časa bo morala Amerika še trpeti Busha, preden bo končno spregledala, da za to, kar se dogaja, ni kriv Bush, ampak dvopartijski sistem? Če ga bo prisiljena trpeti še en mandat, se ji bo morda posvetilo. Vprašanje je le: ali panične družbe potrebujejo katastrofe zato, da bi začele misliti drugače - ali pa katastrofe potrebujejo zato, da bi lahko ostale panične?