Spominjam se, da sem podoben pojav zasledila tudi med kampanjo za zadnje italijanske politične volitve leta 2001. Opozicijski (desnosredinski) tisk je izvajal kar precej neobjektivno in demagoško, črnobelo propagando za lastno koalicijo, zmeren levičarski tisk pa je skušal biti bolj objektiven in je bil torej kritičen tudi do levosredniske vlade. Ko so sondaže začele napovedovati Berlusconijevo zmago, sem se ob neutrudnem izkazovanju skoraj »nadčloveške« intelektualne poštenosti zmernih levičarskih revij začela počutiti najprej rahlo nelagodno, potem kar precej živčno, na koncu pa že skoraj panično.