In takrat je moja stara mama, ki je bila izjemno podjetna - imela je manjšo tovarno keramike v Novem mestu, izkoristila priložnost, da so prenesli tudi mojega očeta in botra, notarja ter učitelja in njegovega brata, ki so potem doživeli javni pogreb v Ljubljani. Po vojni so grobovi domobranskih častnikov izginili; vsi okoli nas so bili zravnani z zemljo, samo naši grobovi so ostali.
Po vojni je bil še poskus, ko je nekdo v knjigi, ki jo je dal lektorirati moji sestrični učiteljici, zapisal, da je moj oče izdiral oči partizanskim ranjencem.