Postavila sva si torej nekaj inženirskih ciljev, med drugim tudi, da mora biti tako majhno, da bo šlo skozi okence Titanika ‐ nisva hotela biti omejena s tem, da bi šlo lahko le po velikem stopnišču. To je pomenilo, da vozilo ne bi smelo biti širše kot 43 centimetrov, torej ne večje od manjšega televizorja. Po nekaj mesecih risanja načrtov na papirnate prtičke sva se domislila vozila z lastnim baterijskim pogonom, ki je bilo res zelo zelo majhno.