Volilni sistem, ki ga ima Slovenija, ima torej vgrajeno paradoksalno podrobnost: če hoče stranka doseči dober rezultat, potrebuje čim boljše in čim bolj prepoznavne kandidate. Po drugi strani pa ni v interesu predsednikov strank, da bi bili »njegovi« kandidati bolj prepoznavni od samega predsednika. Predsedniki torej morajo kalkulirati, kje naj kandidirajo, da bi si zagotovili za kakšno točko boljši rezultat od strankarskih kolegov.