»Boj je postajal vse ostrejši in bolj neizprosen,« opisuje razpoloženje med narodoma pred prvo svetovno vojno italijanski ravnatelj. »Občina pa je kot nepremagljiva trdnjava italijanstva vztrajala do konca in ob slovesnem dnevu odrešitve, po kateri smo toliko hrepeneli, smo lahko s ponosom vrnili naši materi Rimu nedotaknjeno narodno bogastvo.« Nato ravnatelj prešteje slovenske in italijanske šole in vrtce pred fašistično reformo in jezen zapiše, da so si po letu 1920 opomogli od trenutne zmedenosti ter skušali dobiti dovoljenje za odprtje tistih zasebnih slovenskih šol, ki so delovale že pred vojno.