Prvič, h'woodska verzija liberalne demokracije je dobila džihadsko konkurenco. In drugič, na obraz liberalne demokracije - predvsem ameriške, a ne le ameriške - so padle avtoritarne in totalitarne sence, ki so pokazale, kako nečisto, agresivno, arogantno, nestrpno, fašistoidno in ogroženo je pravzaprav srce liberalne demokracije. Še več, glede na to, kako hitro je uspelo Bushu liberalno demokracijo spremeniti v nacionalistično teokracijo, smo se lahko vprašali to, kar se je v osemdesetih vprašal-Francois Revel, ki ga v svoji knjigi - ironično! - navaja tudi Fukuyama: kaj če je demokracija le zgodovinska akcidenca?