Primo Levi pravi, da je pri nacizmu in pri vsej moriji in trpljenju v uničevalnem konclagerju bilo najbolj neverjetno prav to, da je »omikani narod, ki je izšel iz ... kulturnega razcveta, ... v celoti sledil glumaču, ki danes vzbuja smeh...«. A vendar so Hitlerja ubogali in poveličevali ne le vse do katastrofe, tudi po njej, saj številni to počno še dandanašnji. Levi priča torej ravno nasprotno od stereotipne domneve, da pravzaprav vemo, kaj Auschwitz je in da se ravno zato ne more ponovno zgoditi.