Tako kot veliki dokumentarist pariškega življenja Brassaï je krožil po ulicah brez določenega cilja. Sledil je nagibom, iskal napetost v realnosti, med privilegiranimi in neprivilegiranimi, med posebnostjo in navadnostjo. V tistem času je tudi začel uporabljati nemško leico, majhen, a izjemno natančen fotoaparat, ki ga ni omejeval pri gibanju.