Natančnih koordinat nadomestnega trance plesišča nisem poznal, ustna sporočila so obiskovalce usmerjala do precej znanega Slavkovega doma nad Mednim, od tam pa so gozdno pot označevale festivalske markacije. Ob mojem prihodu je bilo več deset avtomobilov parkiranih za kar prijeten sprehod stran od plesišča na jasi, kjer je pod polno luno plesalo kakšnih 300 ljudi. Kot mi je kasneje povedal Aris, ples v gozdu nad Mednim ni bil več festival Spirit of the moon, šlo je za »zasebno zabavo, kjer je vsak posameznik odgovarjal zase«.