Vseskozi si na meji: enkrat gre slabo, drugič veliko boljše, nazadnje se vse skupaj praviloma znivelira v 'kar v redu'.« Ko Christoph pravi, da veliko dela, se prav nič ne heca v maniri nas lenoritih novinarjev ali predstavnikov kake druge terciarne dejavnosti: na prav nič pretirano garaški dan vstane petnajst čez pet, delavnico pa, če mu uspe, zapusti nekje okrog sedmih zvečer, raje kasneje.
Človek bi pričakoval, da bodo korpus njegovih strank sestavljali predvsem bogataši, pa ni tako, bojda je ravno nasprotno.