Zadnji pravi srebrokovač pred mano je na Slovenskem umrl, mislim, da okoli leta 1943! Vseskozi si na meji: enkrat gre slabo, drugič veliko boljše, nazadnje se vse skupaj praviloma znivelira v 'kar v redu'.« Ko Christoph pravi, da veliko dela, se prav nič ne heca v maniri nas lenoritih novinarjev ali predstavnikov kake druge terciarne dejavnosti: na prav nič pretirano garaški dan vstane petnajst čez pet, delavnico pa, če mu uspe, zapusti nekje okrog sedmih zvečer, raje kasneje.