O drugih, manj srečnih, manj vidnih, najnovejše besedilo o žrtvah režima na Slovenskem ne govori. Ko se je na mariborskem Zboru za republiko v vrsto za žrtve postavil še bivši šef policije, je postalo jasno, da žrtve niso več samo domena Ruplovega diskurza, ampak sestavni del novega političnega imaginarija. Kar nam ta imaginarij omogoča misliti, so predstave, ki jih imajo ti gospodje ne le o samih sebi, ampak tudi o politiki, ki očitno ne more biti nič drugega, kot skrb za lastne riti.