Naj zaključim: bilo bi lepo, če bi gospod, ki je vendarle novinar pomembnega in meni ljubega tednika Mladina, ravnal tako kot povsem preprosta človeška vljudnost veleva. To pa pomeni, da si za pisanje o ‐ za destigmatizacijo psihiatričnega pacienta ‐ izjemno pomembni temi ne utira tako lahkotne poti, kot je postavljanje vprašanj po elektronski pošti (v tem primeru namreč novinarski posel opravimo kar vprašani). Pa se pri tem niti ne prepriča, ali je njegovo vprašanje sploh prišlo do naslovnika.