, ki že celo poosamosvojitveno obdobje uspešno vozi politični slalom, pač ne bi bil, če ne bi svoj ministrski padec izkoristil za novo mitologizacijo že tako kočljivih razmerjih med našimi zaslužnimi in njihovim zaslužkarstvom. Tudi potem, ko je z neprijetno konkretnim dejstvom, da ni bil izvoljen za podpredsednika parlamenta (na dopustu), poslanec svojo vlogo žrtve samo še dramatično zaokrožil, se je zdelo, da tovrstno koketiranje z žrtvami ne more biti nič drugega kot stvar osebnega stila. Če ne bi bil patetičen, ne bi bil in če ne bi bil, bi bil oduren.