Hoči je podivjano grizel okoli sebe, a zaradi razbite hrbtenice ni mogel pobegniti nikamor. Zato ga je še enkrat butnil po glavi in si ga ob čestitki samemu sebi položil za hrbet na drugo stran drevesa. Sicer je tisto noč »položil na dlako« še enega hočija, se zapletel v ravs z nekim jaguarjem, od katerega pa mu je ostal le šop dlak, in nazadnje z mačeto še usodno kresnil po glavi neko gromozansko žabo, katere izjemno krepki kraki so mu baje po vrnitvi v tabor neizmerno teknili za zajtrk.