Enkrat sta tam na reki Enapureri pred dolgimi prsti tatinskih mesticev in domorodcev čuvala tisoč petsto dragocenih debel mahagonija, ko je nastopila deževna doba. Vso je zalila do pasu segajoča žolta kužna voda, ki je dolge tedne preteče klokotala le decimeter pod njunima glavama na sicer privzdignjenih posteljah ter pregnala vso užitno divjad daleč proč na bolj vzvišene predele. Zaloge hrane je počasi jemal hudič, a pri njihovi firmi so to stisko jemali z ležerno latinoameriško ignoranco in že nekaj mesecev se v njunem taboru ni pojavila živa duša, ki bi jima vsaj malo dopolnila proviant.