Vendar se tod pojavi neprijetna zagata, kajti kdorsibodi pač ne more kar takole odvihrati v gmajno in tam vsevprek "uplenjati" gozdni živelj, pa naj mu po žilah še tako vrelo brbotajo prvinski nagoni pračloveka plenilca. Tedaj divja živad kaj kmalu ne bi več s svojimi plahimi koraki škrebljala po in logih, saj bi jo pohlep lovcev po trofejah v celoti ugonobil. Iz tega seveda sledi vsa tista kolobocija včasih smiselnih, a pogosto tudi butastih pravil, kdo, kdaj in kako sme divjad uplenjati, posledično pa tisto leglo najbolj pozelenele zavisti in žgoče zlobe, ki je tako bohotno razpasena med člani zelene bratovščine.