Tam na sredi pa je veliki lovec, obkrožen s svojimi očaranimi političnimi lakaji, sesljajoče in nekako cmokljajoče (baje je imel manjšo govorno napako ali nekega podobnega hudiča) obujal svoje lovske dogodivščine. Včasih je zašel tudi v teorijo zelene bratovščine ter se lotil celo etičnih vprašanj. Približno takole je razpredal: »Ha, ljudje menijo, da naj bi bilo bistvo lovstva v tem, da samo skrbimo za nesrečno, vsepovsod ogroženo divjad, recimo, da ji v trdi zimi nosimo na krmišča seno in koruzo ali jo varujemo pred ubijalskimi raubšicarji in tolpami pobesnelih klateških psov.