Kdo drug bi jo skoz vojne, lakote in kuge negoval sedeminštirideset let, jo zdaj blagoslavljal, ker ga vodi k Vsevišnjemu, zdaj spet preklinjal, ker ga speljuje od premišljevanja poslednjih reči? Le modernež, vrsta, ki izumira ‐ zato nam Petrarka, pesnik prehoda, nemara spet lahko spregovori, zdaj ko je videti, da je imel prav Kojève, ko je 1968 rekel, da je edina alternativa le še v tem, ali se bomo poslej po ameriško ljubili »naravno« ‐ ali po japonsko kot dresirane opice.