Komu drugemu kakor modernemu Evropejcu bi lahko prišlo na misel, da svojo zaljubljenost postavi na raven trpljenja Zveličarjevega? Kdo drug bi jo skoz vojne, lakote in kuge negoval sedeminštirideset let, jo zdaj blagoslavljal, ker ga vodi k Vsevišnjemu, zdaj spet preklinjal, ker ga speljuje od premišljevanja poslednjih reči? Le modernež, vrsta, ki izumira ‐ zato nam Petrarka, pesnik prehoda, nemara spet lahko spregovori, zdaj ko je videti, da je imel prav Kojève, ko je 1968 rekel, da je edina alternativa le še v tem, ali se bomo poslej po ameriško ljubili »naravno« ‐ ali po japonsko kot dresirane opice.