Za uvodnim »vi« takoj pride oziralni odvisnik in ga umesti v register poslušanja in zvoka, prestavi ga onkraj črkovnega branja zapisa ‐ a prava senzacija je ta, da glavni stavek, kateremu naj bi bil »vi« domnevni subjekt, v nadaljevanju umanjka: »vi« je absolutni vokativ, performativno dejanje brez propozicionalne vsebine, rez, ki razgrne odprto, nesklenjeno obzorje bralnih praks nedopolnjenega, četudi končnega teksta. Po tej jasi, ki se v gozdu simbolov odpira v neskončnost, hodimo zdajle tudi mi, ko komentiramo prvo besedo. Ali nemara bolje: Petrarka nam je resda namenil teh 366 pesmi ‐ a beremo jih na svojo odgovornost.