A tudi Rerum vulgarium fragmenta, »drobci v ljudskem jeziku« (bolj znani po naslovu, ki so jim ga dali v šestnajstem stoletju: Canzoniere), niso nič »spontanega«: Petrarka jih je malone skrival, hkrati pa skoraj štirideset let, večji del življenja in vse do smrti, popravljal, predeloval, preurejal... ‐ in tega, kar je naposled prišlo do nas, ni imel za dokončno različico. A saj teh »drobcev« po njihovi logiki tudi ni mogoče sestaviti v kakšen dokončen kolaž.
Naj namreč zveni še tako oguljeno: Petrarkova ljubezen do je neskončna.